Sankanje na umetnih progah

Tekmovalno sankanje je panoga, ki jo gojijo na posebnih progah in s sanmi, ki so nekoliko drugačne od navadnih, kar omogoča posebno tehniko krmarjenja. Tekme so v treh disciplinah: enosedih in dvosedih za moške (pari) ter enosedih za ženske. (Pravila iger, 1994)

Sankanje na umetnih progah je olimpijska disciplina od leta 1964. Izvaja se na zaledeneli progi, ki je v celoti umetno hlajena. Poznamo tudi proge, ki so tudi naravno hlajene. Proge so lahko kombinirane za sankanje, bob in skeleton ali pa le za sankanje. Sankanje na umetnih progah je najhitrejši šport na ledu. Največja dosežena hitrost brez padca je 155 km/h. Proge pri sankanju morajo biti daljše od 1000 m za moške in 800 m za ženske in pare. Vožnja se začne z odrivom s startnih ročk, nato se sankač še nekajkrat požene z rokami, da čim hitreje dobi čim večjo hitrost. Nato preide v ležo na saneh in vstopi v prvi zavoj in nadaljuje z vožnjo po progi.

Sankanje na umetnih progah je eden izmed redkih športov na olimpijskih igrah, pri katerem se čas meri na tisočinko sekunde natančno. Kljub temu pa o zmagi na tekmovanju velikokrat odloča 0,001 sekunde. Start je zato eden izmed najpomembnejših delov celotne vožnje. Je dinamično in eksplozivno gibanje ter edini del,  ko ima sankač nadzor nad pospeškom sani. Ko je sankač v položaju vožnje, mora voziti po optimalni liniji proge in je gravitacija tista, ki mu daje hitrost. Nenapisano pravilo pa pravi, da prednost 0,010 sekunde na startu pripomore k 0,030 sekunde prednosti pri končnem rezultatu.

Olimpijski šport – sankanje na umetnih progah se je v Slovenji začelo razvijati leta 1997, ko je ekipa entuziastov začela razvijati za Slovenijo takrat še eksotičen šport. Pridružili so se Sankaški zvezi Slovenije in začeli s treningi in tekmovanji. Ker pri nas nimamo sankaške proge, morajo naši tekmovalci vse treninge in tekme na ledu izvajati v tujini. Najbližja proga je od nas oddaljena 350 kilometrov, zato smo jo tudi »posvojili« kot našo domačo progo. To je proga v Nemčiji in sicer v Königssee-ju.

Za enega večjih vrhuncev v sankanju na umetnih progah je leta 2006 poskrbel Domen Pociecha, ki je, kot prvi Slovenec v sankanju na umetnih progah, zastopal Slovenijo na olimpijskih igrah v Torinu. Uspeh je ponovil štiri leta kasneje z nastopom na olimpijskih igrah v Vancouvru.