Samotežne sani kot pripomoček za transport drv
Samotežne sani so v preteklosti uporabljali na podeželju predvsem na hribovskih kmetijah. Še danes tudi v naših krajih v kakšnem skednju najdemo dobro ohranjene sani. Uporabljali so jih predvsem pozimi za prevoz drv ali poleti za prevoz sena iz senožet. Sani je upravljala ena oseba, ki je sanem določala smer in pa hitrost.
Že pred nekaj desetletji pa se je za zabavo na sani usedlo več oseb. Kmalu so tako formirane ekipe med seboj začele tudi tekmovati. Ta vrsta tekmovanj se je predvsem prijela na Tirolskem tako v Avstriji kot Italiji. Tekmovanja so se odvijala tudi v Nemčiji, Švici in Luksemburgu.
Tekmovanje na klasičnih saneh
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo prvič organizirano evropsko prvenstvo pod okriljem FIL-a (Federation Internationale de Luge de Cours). Tekmovalnost med ekipami je bila še večja in s tem so se razvijale tudi sani. Potrebno je bilo določiti pravila, ki določajo mere in težo sani ter tudi vrsto in naklon drsne ploskve (šine). Sani upravljajo tri osebe, ki morajo med seboj dobro sodelovati, saj napaka enega lahko pripelje v nevarno situacijo. Tako lahko rečemo, da je to tudi kolektivni šport. Na sprednjem delu sedi voznik. Njegova naloga je usmerjanje sani s pomočjo krivin in drsnih ploskev, ki jih ima na nogah. Prav tako je njegova naloga, da daje ukaze kolegoma, ki sedita za njim. Za voznikom sedi zaviralec, ki na ukaz voznika pred ovinki začne in preneha z zaviranjem. Zadnji je član, ki skrbi z nagibanjem telesa v eno ali drugo stran, da sani lepo tečejo skozi zavoj. Tekmovanja potekajo na naravnih progah, ki so v celoti pokrita z ledom, tako da posadka s sanmi doseže velike hitrosti (tudi 80km/h).